Kako velik je tvoj peskovnik?

sand-summer-outside-playing


Otroci se radi igra(m)jo v peskovniku. Peskovnik predstavlja naše življenje. Danes bomo raziskali in se nekaj naučili iz zgodbe, ki se nam kar pogosto pripeti.

Si predstavljate, da imate skupino 3-5 letnikov, ki se igrajo v peskovniku. Nekaj časa je vse mirno, nato pa se začne dogajati. Vi pa dogajanje spremljate in opazujete iz varne razdalje. In potem vaš štiriletnik objokan priteče k vam. “Mami, veš kaj se mi je zgodilo, vzel mi je igračko, mojo igračko in je noče dati nazaj. Mami, veš kaj mi je naredil, mami, veš kaj se je zgodilo”. In joka in hlipa, kot da je konec sveta. In dejansko je konec sveta. Za njega, njegovega malega sveta.

Kaj naredimo v taki situaciji? Ker v situacijo nismo vpleteni (razen seveda, če je sosedov otrok resneje poškodoval našega, potem postanemo tudi mi čustveni), otroka najprej pomirimo. “Vse bo še v redu, boš dobil drugo igračko, igračk je dovolj. Ne skrbi, vse bo v redu, vse se bo rešilo”. Otrok seveda misli, da je bila to edina in zadnja igračka na svetu in da zanj ni druge rešitve, kot da dobi to, njegovo ljubljeno igračko nazaj. Druge poti sploh ne obstaja. In je ne vidi. Sami nismo vpleteni v situacijo, imamo že nekaj življenjskih izkušenj in zato lahko iz razdalje vidimo resnično sliko. Vse se lahko reši. Igračk je neomejeno. Našli bomo drugo, mogoče se bo drugi otrok medtem že naveličal in jo vrnil, doma imamo na stotine igračk, mogoče pa bomo kupili novo. Vidimo na tisoče rešitev in možnosti, ki jih ubogi otrok v tistem trenutku, v njegovi situaciji, ni sposoben videti.

Če situacijo preslikamo v sedanjost. Dvajset, trideset, štirideset, petdeset let kasneje. Mi smo tisti, ki se igramo v peskovniku življenja. In potem se nam nekaj zgodi. Izgubimo službo, zapusti nas partner, dobimo nepričakovano položnico,… In potem v jok. “Moja služba, moj partner, mojih 100 Eur. Obstaja samo to, to hočem nazaj. Brez tega mi živeti ni. Ni nobene rešitve. Kje naj najdem sedaj ta denar? Denarja ni, služb ni, nihče ne zaposluje. Partnerja je težko dobiti. Ni rešitve, Ni možnosti”

Ni rešitve in ni možnosti? V našem peskovniku. Mogoče res. Ker smo do vratu v situaciji in ne vidimo iz nje, ne vidimo rešitve, ker imamo glavo v pesku. Nekdo drug, ki pa nas opazuje iz razdalje in ni čustveno vpleten, pa vidi rešitev, pa vidi številne možnosti in priložnosti.

Kako lahko tudi sami najdemo pot iz “situacije”, kako lahko tudi sami zagledamo rešitev? Najprej moramo stopiti korak nazaj, korak ven iz situacije, korak ven iz vpletenosti. In globoko zadihati. Potem moramo umiriti čustva. Čustva nam meglijo razum. Ko smo čustveni, ne moremo razmišljati. Čustva blokirajo našo intuicijo preko katere dobivamo ideje in rešitve. Situacijo moramo sprejeti. Se je že morala zgoditi. Potem pa si lahko začnemo postavljati “prava” vprašanja, ki nam pomagajo najti pot in rešitve. PS. O teh “pravih” vprašanjih pa več enkrat prihodnjič.

Ključ je, kot smo že videli pri naših otrocih, da nismo vpleteni v situacijo, da smo se sposobni distancirati od situacije. Edino na ta način lahko najdemo pot in rešitve. In če je naša vpletenost premočna, je bolje, da najdemo pomoč nekoga, ki ni direktno vpleten. Zunanja pomoč, zunanji pogled in nasvet je velikokrat najhitrejša pot do rezultata.

Življenje je naš peskovnik. In nam se dogaja. Marsikaj. Kar nam je všeč in stvari, ki so nam malo manj. Vedeti moramo, da se nobena situacija ne pojavi zato, da bi nas uničila, ampak, da se iz nje lahko nekaj naučimo in nadaljujemo pot naše osebne rasti. Življenje je peskovnik in življenje je naš učitelj. Želim vam veselo igranje!