Moja zgodba – Metka

0010724814F-849x565Za pot treninga sem se odločala kar nekaj mesecev. Ko sem bila končno prepričana, da je to edina prava pot in, da to potrebujem se je pravi boj šele začel. Kljub temu, da sem vedela, da brez treninga nimam dosti možnosti, da se prebijem iz začaranega kroga so se prave ovire šele začele. Kaj, če ne bo šlo. Kaj če to ni zame. Kako zaupati sebi, če sem pa totalno nesposobna. Kaj, če ne bom imela dovolj časa. Kaj če razočaram Mirana in bo ugotovil kako sem nesposobna. Kaj, če razočaram sebe. Kaj če mi spet spodleti. In na koncu zakaj neki sploh to potrebujem saj vse vem in vse razumem. Kako lahko Miran reče, da ne razumem stvari, če mi je pa vse jasno in vse razumem. Bila sem povsem brez energije. V vsakodnevnih spopadih sama s sabo in ljudmi okoli sebe sem se izčrpala in nikakor nisem znala nadomestit pomanjkanje energije. Moje zdravstveno stanje se je iz meseca v mesec slabšal. Morala sem opustiti vse športne dejavnosti.

V bistvu sem se podala na pot treninga po eni strani brez vseh pričakovanj, ker sem bila prepričana, da mi ne more nihče pomagat. Morda sem to celo želela da bi lahko ostala žrtev še naprej. Samo jaz sem tista, ki ve kaj je zame dobro in kako se počutim. Občutek krivde je v tolikšni meri prevladal v meni, da sploh nisem opazila lepih stvari okoli sebe.

Predno sem se podala na trening sem bila mnenja, da me lahko odreši samo kazen. Ok, ampak kakšna kazen je dovolj visoka za vse moje napake?

Ko mi je Miran rekel, da ne razumem stvari, da se moram naučit razmišljat z ljubeznijo do sebe. Da bova skupaj našla način kako bom našla denar za plačevanje treninga.

OK, odločila sem se, da morda je pa to res to kar potrebujem. Odločila sem se za trening. Samo še plačam in začneva. Poskus plačila preko el. banke. Spet neuspešno. Nikakor nisem spravila plačila skozi. Karkoli ampak karkoli sem poskusila je bilo plačilo zavrnjeno. To je bil zame znak, da si ne zaslužim treninga. Zopet sem začela razmišljati, da je samo kazen tista s katero se lahko odkupim. Kmalu se je pojavila tudi nenačrtovana priložnost, da nekaj zaslužim kar bi mi omogočilo lažje plačevanje treningov.

KAJ???!!!! Šok ki se ga nisem niti zavedala. V tistem trenutku pa se je začel boj z mojim EGO-m za katerega še vedno trdim da nima nadzora nad mano.???? Blazen odpor. Ostala sem brez glasu zaradi česar sem ostala brez posla. Dva meseca sem se borila sama s sabo in iskala razloge zakaj bi trenirala in razloge kako mi ni usojeno trenirat. Končno sem se sestavila in glas se je vrnil.

Še zadnja priložnost. Toliko priložnosti in potrpljenja kolikor mi jih je naklonil Miran tega tudi jaz ne zmorem pa se imam za zelo potrpežljivo. Končno pristanem na trening danes ga plačam in potem začneva. Zopet nešteto izgovorov, ker danes res nisem imela časa jutri pa sigurno plačam. Potem mi je Miran poslal sporočilo, ki je bilo usodno za moj EGO. Šele sedaj to razumem besede, ki mi jih je napisal so udarile direktno nanj in kar na enkrat se je vmes našlo pol ure prostega časa, da sem odhitela na pošto in v istem trenutku sem imela plačan trening. Kar mi je bilo zanimivo tudi po plačanem treningu se nisem počutila nič bolje. Ampak vsaj začela sem. Na četrtek sem imela prvi trening v nedeljo pa sem se poškodovala tako, da sem pristala na bolniški. Še vedno se nisem prepustila in na vsak način poskušala preprečiti, da pobegnem iz tega samopomilovanja. Naučila sem se igrati žrtev in nisem hotela tega spustit iz rok.

Začela sem kot vedno, upornik. Sedaj šele vidim svoj EGO, ki vse ve in samo jaz sem pomembna in nihče me ne razume. Niti Miran čeprav misli, da ve kako se počutim. Vem težke obsodbe, ampak takrat sem se res počutila tako. Bila sem pozorna na vsako besedo posebej, še najbolj pa tiste neizrečene kot jim jaz rada rečem med vrsticami. Če mi je Miran rekel bodi potrpežljiva, sem to razumela spet moram jaz trpet. Ko mi je poskušal razložiti kako pomembno je da se sama dokopljem do odgovorov, sem to razumela kot še eden, ki me odriva od sebe. Vse njegove besede in trud sem obrnila v smer da bi jaz izpadla žrtev in še vedno sem iskala predvsem razloge in dokaze, da sem se narobe odločila. Ogromno obtožb in kritik sem si na ta račun izrekla v prvem tednu in ugotavljala kako sem spet brez pomena investirala vase. Kljub vsemu pa sem se vsak dan sproščala in regenerirala saj sem bila popolnoma izčrpana in se nisem mogla niti ubranit svojim nadležnim mislim. Ko sedaj razmišljam sem se verjetno poškodovala ravno zaradi tega ker se nisem hotela prepustit. Vedno sem morala imet vse pod nadzorom.

Drugi teden morda celo težji kot prvi takrat sem šele mislila kako vse razumem, pa sem se spet ujela v svoje konflikte. Nikakor ne morem nehati s samoobtoževanjem. EGO čedalje močnejši. Upor čedalje bolj na površju. Miran mi govori kako napredujeva, da vidi napredek v meni pa kot bi nekaj ugašalo in to nisem hotela spustit. Kot bi hotel otroku vzet polomljeno igračo in jo zamenjat za novo. Jaz sem hotela obdržat oboje polomljeno igračo in imet novo.

Tretji teden pojavila se je jeza sedaj na vse gledam kot na napad. Moj EGO ranjen in poškodovan in mogoče bi se celo odločila da dam to polomljeno igračko od sebe če bi vedela kam jo bo Miran pospravil, da bi jo v primeru krize šla lahko pogledat.

Četrti teden glede na to da je za mano štiri tedne treninga sem začela gledati na življenje kot izziv. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak našla sem nekaj za kar se je vredno trudit. Nov smisel v življenju kot temu pravi Miran, samo moraš se znat pravilno vprašat. No ne rečem, da sem že mojster v tem. Sem pa nehala dramatizirat in iščem odgovore na prava vprašanja.
Ko sedaj po štirih trdnih pomislim nazaj kako me je bilo strah in koliko odpora je bilo v meni. Še računalnik mi je odpovedal, da ne bi bilo treba začet. Se sedaj veselim in komaj čakam na nove treninge saj v njih vidim novo priložnost za srečo. MOJO SREČO.

V življenju sem se naučila, da ne smem ničesar pričakovati, ker nikoli ne dobim tisto kar pričakujem. Vedno sem bila razočarana, ker nisem razumela tega dela. Sedaj mi je jasno, da ni bila temu kriva okolica in ljudje, ki so me v življenju spremljali ampak to, da sem nepotrpežljiva do sebe. Moj cilj je najprej, da začnem zaupati vase in v ljudi in, da postanem iskreno potrpežljiva do sebe in do drugih. Kar se tiče pričakovanj vem, da se bodo stvari uredile, ko bom začela zaupat vase tako, da je to trenutno najpomembnejše pričakovanje.