Pred kratkim sem imel coaching z gospo, ki je lastnica uspešnega podjetja.

Povedala je, da je vedno, ko je v poslovnih odločitvah poslušala svojo intuicijo in vztrajala pri svoji odločitvi, na koncu naredila rezultat, ki si ga je želela. Občasno pa se ji zgodi, da se “pusti prepričati” v svojih odločitvah od različnih avtoritet (poslovni svetovalci, coachi), ki naj bi stvari bolje poznale in vedele kot ona, kljub temu, da v sebi čuti drugače.

In vedno, ko se pusti prepričati, je rezultat slab. Zakaj ves čas ne posluša svojega notranjega glasu in zakaj dejansko na ta način sebe zanika?

Zakaj smo pripravljeni poslušati nasvet nekoga (našega nadrejenega, svetovalca) in narediti po njegovem nasvetu, kljub temu, da v sebi čutimo drugače. Zakaj poslušamo avtoritete, da je nekaj mogoče in nekaj ne in kako naj se nečesa lotimo, ko pa nam naša intuicija pravi drugače. PS. Seveda, če je avtoriteta naš šef in je od tega odvisna naša služba, nimamo veliko izbire. Razen, da si poiščemo novo službo. O tem pa kdaj drugič.

Kaj se torej dogaja? Odgovor je v bistvu zelo preprost in hkrati precej kompleksen. Ko se na nek način podrediš drugemu človeku, ga v bistvu postaviš pred sebe. Zakaj? Če zanikaš sebe in sprejmeš “njegovo resnico” v škodo svoje, pomeni, da sebe ne ceniš dovolj. Če sebe ne ceniš, tudi pomeni, da se nimaš dovolj rada. Ker se nimaš dovolj rada, vedno iščeš potrditve in ljubezen zunaj sebe. To iskanje se kaže v obliki iskanja potrditve na delovnem mestu, partnerstvu ter ostalih odnosih. In tega se večinoma niti ne zavedamo.

Naša vrednost v glavnem izhaja, je privzgojena, v našem otroštvu. Tam so nas naučili kdo smo. Vzgoja otroka ponavadi poteka na način: “Če si pridna, delaš kot ti rečemo, te imamo radi. Ko nisi pridna, oziroma nekaj narediš narobe, pa te ne maramo in te kaznujemo z odvzemom ljubezni.” Seveda je takšna vzgoja manipulacija s starševsko ljubeznijo.

Otrok si zasluži ljubezen ne glede na njegova dejanja. Njegova dejanja in obnašanje so odvisna od njegovega znanja oziroma neznanja. Če otrok naredi napako, to še ne pomeni, da je slab otrok, ampak samo, da nima znanja. Starši mu morajo dati vedeti, da je naredil napako, hkrati pa povedati, da ga imajo radi, ne glede na situacijo. Za napake se moramo naučiti odgovarjati. Napake pa nimajo nobene veze z ljubeznijo. Ta nam pripada.

V času odraščanja se tako naučimo pod kakšnimi pogoji dobimo “korenček” in kako se moramo obnašati. Sčasoma zaradi napačne vzgoje začnemo zamenjavati našo potrditev in potrditev, da smo nekaj pravilno in dobro naredili, z našo vrednostjo. Naši rezultati postanejo sredstvo preko katerega dobivamo “ljubezen”. Najprej od naših staršev, učiteljev, kasneje v službi in nadrejenih pa tudi od našega partnerja in družine.

Vsakič, ko mama prinese na mizo večerjo in vpraša “Sem dobro skuhala”, položi svojo vrednost v roke svoje družine. Če sem dobro skuhala, sem dobra mama, dobra partnerka. Če nisem, je z mano nekaj narobe in se takoj počutim krivo. In podobno se dogaja na delovnem mestu. Seveda te stvari niso vedno tako izrazite, jih ne opazimo, predvsem pa se jih ne zavedamo.

V življenju dajemo prednost nasvetom drugim in “pametnejšim”, ker na ta način, dobimo od njih potrditev in neke vrste ljubezen. Vsakič, ko zanikaš sebe in daš prednost drugemu, je to zato, ker od njega nekaj pričakuješ. In tisto, kar pričakuješ, je ljubezen in potrditev. Ker si ju sam ne znaš dati. In ker misliš, da ju boš dobila od zunaj.

Kako torej ven iz tega, kako se pozdraviti? Resnično, treba se je pozdraviti, ker smo se skozi življenje poškodovali. Dobesedno je treba zaceliti rane. Najbolj pomembno pa je, da začnemo razumevati kaj se nam dogaja. Da razumemo, da pričakujemo od zunaj nekaj, kar si v tem trenutku še ne znamo dati. In tudi tisti zunaj nam ponavadi tega ne znajo dati, ker še sami sebi ne dajejo.

Sami smo tisti, ki si lahko in si moramo dati ljubezen in potrditev. Ljubiti sebe in ceniti pa se moramo naučiti. To niso samo besede in ni tako enostavno. Samo rada se imej! Ne gre tako. Je proces. Korak za korakom, dan za dnem.

Sprememba v življenju in zdravljenje zahtevata čas in potrpežljivost. Stvari moramo rešiti znotraj sebe, drugače bomo vedno znova naleteli na ljudi, okoliščine in situacije, ki se bodo ponavljale (zakon privlačnosti). Razumevanje, zdravljenje in potrpežljivost.

Je zadeva res tako občutljiva in tako tragična? Absolutno ne! Vendar. Če je ne naredimo tragične, se je nikoli ne bomo lotili spreminjati in potem za vedno ostane v nas in nas blokira v življenju na različne načine.

Ogromno žensk podcenjuje njihovo “iskanje ljubezni” na napačen način in je pač vse v redu. Saj ni nič posebnega. Jaz sem v redu. Tisto, kar se bojijo, je dejansko, da se odprejo, da so ranljive. Samo, kadar si dovolimo, da smo ranljivi, gremo lahko skozi proces in se ojačamo. Se ojačamo in osvobodimo. Za vedno. In zaradi tega je vredno.

Močna in odločna ženska je hkrati zelo nežna. Ni je strah in ne čuti potrebe, da ves čas nekaj dokazuje. Ko spregovori je slišana in zato ne rabi kričati. Niti sredi moškega sveta. Močna ženska si dovoli biti ranljiva. In samo na ta način lahko sprejema in daje resnično ljubezen.

Močna ženska je zadovoljna in srečna. In zaradi tega je vredno.