Podjetniške zgodbe

- Stari, kaj je s tabo? ( klikni >>
- Zakaj lastniki in uslužbenci razmišljajo drugače? ( klikni >>)
- Re: Miran, res nimam časa! ( klikni >>)
- Uspešna in zadovoljna ali pa samo krinka? ( klikni >>)
- Zakaj ne poslušam svoje intuicije? ( klikni >>)
- Kaj je iskrenost? ( klikni >>)

Stari, kaj je s tabo?

Stari, kaj je s tabo, izgledaš, kot bi te vlak povozil, sem dejal prijatelju, s katerim sva se po nekaj časa dobila na kavi.

V službi je kar pestro, projekte imam vse zasedene do novega leta, zadnje par vikendov sem dežural v službi, mi reče.

Kako pa kaj doma, tvoje življenje, ga vprašam.

Praktično ga nimam, služba, družina, popoldne pa razvažam otroke po aktivnostih.

Pa ti, kaj pa zase, najdeš kaj časa?

Kaj pa vem, kar malo sem se zataknil, vem, da moram zopet začeti, moral bi malo migati, pa ne vem kaj se mora še zgoditi, de me bo dalo v akcijo.

Kaj pa tvoja draga, kako sta kaj?

Ma vse po starem, skorajda nimava časa zase, mislim, da sva se kar malo oddaljila?

Stari moj, kaj boš naredil? Ne moreš valjda takole naprej!

Poglej dragi moj, plačo imaš dobro, delaš nadure in če ne moreš investirati vase kakih sto eurov mesečno, potem je bolje, da si poiščeš drugo službo, kjer bo manj denarja, bo pa manj pritiska in stresa. Drugače boš izgorel, kar še nisi. Najdi si pomoč, podporo, nabavi si mentorja, začni z nekom delati, da te spravi v pogon, da se naštelaš, da začneš drugače živeti, je letelo iz mene.

Kolega me gleda in počasi se začnejo prižigati iskrice v njegovih očeh. Imaš prav, moram malo premisliti, pa bom res nekaj naredil, se bova slišala.

-

Stari moj in stara moja, ki tole bereš. Tudi ti? Tudi ti pozabljaš nase in delaš cele dneve in se zanemarjaš in se ti po drugi strani zdi škoda denarja, da bi nekaj naredil/a, se postavila na prvo mesto, investiral/a vase in začel/a živeti drugačno življenje. Drugače te bo stalo bistveno več, ko boš pregorel/a, na daljši bolniški ali bog ne daj, za dalj časa odsoten/a in nesposoben/a za delo. Naredi nekaj zase. Ker se ceniš!

Zakaj lastniki in uslužbenci razmišljajo drugače?

Ravno sem se vrnil s srečanja in kavice s prijateljem, s katerim se že dolgo nisva videla. Povedal mi je, da je v službi precej napeto, dela je ogromno, dela tudi nadure in domov prihaja resnično utrujen. Ne vem koliko časa bom še zmogel, pravi.

Pa si že pomislil na kako masažo, ga vprašam.

Bil sem nekaj časa nazaj na masaži in sedaj sem se odločil, da bom hodil vsak mesec.

Vsak mesec, tako pogosto, ga vprašam.

Kaj si pa ti mislil, me začudeno vpraša.

Poglej, delaš cele dneve, včasih moraš še podaljšati, kaj se ti ne zdi, da bi moral malo več investirati vase?

No ja, seveda, ni pa vse skupaj zastonj, če grem večkrat. In če razmišljam še o kaki drugi stvari, mogoče coachingu, ki bi ga tudi rabil, da malo pridem k sebi, potem je to že nekaj denarja, mi reče.

Razumem, seveda. Odvisno od tega, kako gledaš. Če misliš, da je ves denar, ki ga zaslužiš, namenjen za domače gospodinjstvo, vzdrževanje stanovanja, lizing za avto, počitnice in če ga kaj ostane, ga prihraniš, potem te razumem. Razumem, da razmišljaš kot uslužbenec. In kot uslužbenec si mogoče nisi izbral prave službe. Zaslužiš dokaj v redu, mogoče pa je zate boljše kaka lažja, manj plačana služba.

Kako to misliš, me zaprepadeno vpraša.

Poglej, če bi bilo to tvoje podjetje, bi razumel, da denar, ki ga zaslužiš ni namenjen temu, da celega porabiš. Nekaj bi ga moral investirati za oglaševanje, nekaj za izobraževanje, po možnosti poslovni coaching in podobno. Če bi seveda želel delati posel na nekem nivoju. Potem ti je jasno, da bi moral ves čas investirati v svoje podjetje in seveda tudi vase, se strinjaš?

Po drugi strani pa je podobno. Ne glede na to, da to ni tvoje podjetje, delaš na visokem nivoju in z visokimi obrati in seveda si tudi nagrajen za to. In če želiš, da ne boš pregorel, moraš investirati vase, v regeneracijo tvoje energije. Seveda vse to stane, še več pa te bo stalo, če ne boš mogel nadaljevati na takem nivoju. To je podjetniška matematika. Če želiš, da bo mašina ves čas delala, jo moraš servisirati in vlagati vanjo.

Kjuč je, da nehaš razmišljati kot uslužbenec in začneš razmišljati kot lastnik, ne glede ali je to tvoje podjetje ali ne. Ti sam si svoje podjetje in moraš investirati vase, investirati v svoj razvoj in regeneracijo svoje energije.

Re: Miran, res nimam časa!

Pogovarjam se z uspešno podjetnico,
dela ima vrh glave in prihajajo še nove obveznosti.
Miran, v naslednjih parih mesecih imam nekaj novih projektov,
tole ne bo šlo, ne predstavljam si, kako bi si lahko vzela čas.
Ne morem vsega, z mislimi bom drugje, ne morem se posvetiti vsemu.
Super je tole, res ti verjamem, da bi mi pomagalo, vendar bova morala prestaviti.

Poslušam jo in razumem. Razumem, vendar se ne strinjam.
Gledam jo, kako počasi drsi proti prepadu.
Nihče je ne more ustaviti, razen ona sama.
Ustavila se bo, ko ne bo mogla več hoditi,
ko bo obležala v postelji.
Poslušam jo in razumem. Razumem, vendar se ne strinjam.
Gledam jo, kako počasi izgoreva, a si tega ne prizna.

Malo predahne in potem rečem.
Poglejte, padate proti prepadu
vem in razumem, da se s tem na želite ukvarjati
še posebej ne sedaj. In vem, da ne vidite druge poti
drugače bi jo že ubrala.

Poglejte, si predstavljate, da greste sedaj proti vrhu,
vrh je visok 1000 metrov, vi pa ste na 500.
Če vas rešiva sedaj, je bistveno lažje, kot če počakate,
da padete še bolj globoko, v dolino ali še bolj v prepad.

Če nimate časa sedaj, ga zagotovo ne boste imela nikoli
oziroma dovolj takrat, ko ne bo več pomembno, če me razumete.
Največ, kar lahko daste sebi in svojim najdražjim
je mama, partnerka, sodelavka, šefica,
ki je sproščena, polna energije, srečna, zadovoljna in izpolnjena.
Vse ostalo je samo zatiskanje oči in bežanje pred občutkom krivde.

Kdaj torej lahko začneva?

Uspešna in zadovoljna ali pa samo krinka?

Pogovarjam se z gospo, ki se je prijavila na pogovor. Kako vam lahko pomagam, jo vprašam?

V bistvu sem super, vse mi teče, sploh ne vem zakaj sem se prijavila, kar kliknila sem, reče.

Razumem, odvrnem, pa vseeno malo poglejva, kaj se vam dogaja v življenju.

Trenutno sem samska, živim s hčerko, vendar mi je super. Ne čutim, da rabim moškega ob sebi.Vem, kaj hočem, imam vizijo, imam jasno predstavo, kaj hočem od življenja, vem natanko, kakšno življenje hočem, ko sem samska in kakšno življenje hočem, ko sem v partnerstvu. 

Moških je na pretek. S tem nimam problemov. Edini problem je, da spoznavam same deloholike. Ne znajo se pogovarjati in čustveno niso dosegljivi.Drugače pa je vse v redu, mi razlaga. No včasih čutim, da bi bilo super imeti koga za izlet v dvoje, v gore ali kaj podobnega, se počasi malo odpre. 

Nekako me moja intuicija vedno razočara pri izbiri moških. Drugih problemov pa nimam.

Gospa, malo imam občutek, da se bojite biti ranljiva, se odpreti, pokazati, da niste popolna, ji rečem. Zaradi tega tudi pritegnete v svoje življenje takšne moške.

Večina uspešnih žensk ima s tem probleme. Nihče jih ni naučil, kako si lahko dovolijo, da so ranljive in hkrati močne, odprte in hkrati zaščitene, nežne in hkrati sprejete.

Kako lahko s svojo nežnostjo uspejo v moškem svetu in svetu biznisa?

Ženska, ki je trda in se bori, je v bistvu prestrašena. Glasna je, da bi jo slišali in hkrati prepričuje sebe in druge.

Ženska, ki je mehka in sproščena, je močna ženska. Ve, kaj hoče in je slišana in sprejeta.

Ženske so se naučile preživeti v moškem svetu in postale trde in svojo trdost prenašajo v svoje osebno življenje. Zaradi tega so težko dostopne, neprebojne trdnjave, popolne in neosvojljive. Privlačijo šibke moške, ki se jih hkrati bojijo. In s takimi moškimi nimajo, kaj početi.

Samo ženstvena ženska privlači možatega moškega. Nežna in odločna, krhka in samozavestna.

In taka lahko postaneš tudi ti. Lahko ti pomagam.

Zakaj ne poslušam svoje intuicije?

Pred kratkim sem imel coaching z gospo, ki je lastnica uspešnega podjetja.

Povedala je, da je vedno, ko je v poslovnih odločitvah poslušala svojo intuicijo in vztrajala pri svoji odločitvi, na koncu naredila rezultat, ki si ga je želela. Občasno pa se ji zgodi, da se “pusti prepričati” v svojih odločitvah od različnih avtoritet (poslovni svetovalci, coachi), ki naj bi stvari bolje poznale in vedele kot ona, kljub temu, da v sebi čuti drugače.

In vedno, ko se pusti prepričati, je rezultat slab. Zakaj ves čas ne posluša svojega notranjega glasu in zakaj dejansko na ta način sebe zanika?

Zakaj smo pripravljeni poslušati nasvet nekoga (našega nadrejenega, svetovalca) in narediti po njegovem nasvetu, kljub temu, da v sebi čutimo drugače. Zakaj poslušamo avtoritete, da je nekaj mogoče in nekaj ne in kako naj se nečesa lotimo, ko pa nam naša intuicija pravi drugače. PS. Seveda, če je avtoriteta naš šef in je od tega odvisna naša služba, nimamo veliko izbire. Razen, da si poiščemo novo službo. O tem pa kdaj drugič.

Kaj se torej dogaja? Odgovor je v bistvu zelo preprost in hkrati precej kompleksen. Ko se na nek način podrediš drugemu človeku, ga v bistvu postaviš pred sebe. Zakaj? Če zanikaš sebe in sprejmeš “njegovo resnico” v škodo svoje, pomeni, da sebe ne ceniš dovolj. Če sebe ne ceniš, tudi pomeni, da se nimaš dovolj rada. Ker se nimaš dovolj rada, vedno iščeš potrditve in ljubezen zunaj sebe. To iskanje se kaže v obliki iskanja potrditve na delovnem mestu, partnerstvu ter ostalih odnosih. In tega se večinoma niti ne zavedamo.

Naša vrednost v glavnem izhaja, je privzgojena, v našem otroštvu. Tam so nas naučili kdo smo. Vzgoja otroka ponavadi poteka na način: “Če si pridna, delaš kot ti rečemo, te imamo radi. Ko nisi pridna, oziroma nekaj narediš narobe, pa te ne maramo in te kaznujemo z odvzemom ljubezni.” Seveda je takšna vzgoja manipulacija s starševsko ljubeznijo.

Otrok si zasluži ljubezen ne glede na njegova dejanja. Njegova dejanja in obnašanje so odvisna od njegovega znanja oziroma neznanja. Če otrok naredi napako, to še ne pomeni, da je slab otrok, ampak samo, da nima znanja. Starši mu morajo dati vedeti, da je naredil napako, hkrati pa povedati, da ga imajo radi, ne glede na situacijo. Za napake se moramo naučiti odgovarjati. Napake pa nimajo nobene veze z ljubeznijo. Ta nam pripada.

V času odraščanja se tako naučimo pod kakšnimi pogoji dobimo “korenček” in kako se moramo obnašati. Sčasoma zaradi napačne vzgoje začnemo zamenjavati našo potrditev in potrditev, da smo nekaj pravilno in dobro naredili, z našo vrednostjo. Naši rezultati postanejo sredstvo preko katerega dobivamo “ljubezen”. Najprej od naših staršev, učiteljev, kasneje v službi in nadrejenih pa tudi od našega partnerja in družine.

Vsakič, ko mama prinese na mizo večerjo in vpraša “Sem dobro skuhala”, položi svojo vrednost v roke svoje družine. Če sem dobro skuhala, sem dobra mama, dobra partnerka. Če nisem, je z mano nekaj narobe in se takoj počutim krivo. In podobno se dogaja na delovnem mestu. Seveda te stvari niso vedno tako izrazite, jih ne opazimo, predvsem pa se jih ne zavedamo.

V življenju dajemo prednost nasvetom drugim in “pametnejšim”, ker na ta način, dobimo od njih potrditev in neke vrste ljubezen. Vsakič, ko zanikaš sebe in daš prednost drugemu, je to zato, ker od njega nekaj pričakuješ. In tisto, kar pričakuješ, je ljubezen in potrditev. Ker si ju sam ne znaš dati. In ker misliš, da ju boš dobila od zunaj.

Kako torej ven iz tega, kako se pozdraviti? Resnično, treba se je pozdraviti, ker smo se skozi življenje poškodovali. Dobesedno je treba zaceliti rane. Najbolj pomembno pa je, da začnemo razumevati kaj se nam dogaja. Da razumemo, da pričakujemo od zunaj nekaj, kar si v tem trenutku še ne znamo dati. In tudi tisti zunaj nam ponavadi tega ne znajo dati, ker še sami sebi ne dajejo.

Sami smo tisti, ki si lahko in si moramo dati ljubezen in potrditev. Ljubiti sebe in ceniti pa se moramo naučiti. To niso samo besede in ni tako enostavno. Samo rada se imej! Ne gre tako. Je proces. Korak za korakom, dan za dnem.

Sprememba v življenju in zdravljenje zahtevata čas in potrpežljivost. Stvari moramo rešiti znotraj sebe, drugače bomo vedno znova naleteli na ljudi, okoliščine in situacije, ki se bodo ponavljale (zakon privlačnosti). Razumevanje, zdravljenje in potrpežljivost.

Je zadeva res tako občutljiva in tako tragična? Absolutno ne! Vendar. Če je ne naredimo tragične, se je nikoli ne bomo lotili spreminjati in potem za vedno ostane v nas in nas blokira v življenju na različne načine.

Ogromno žensk podcenjuje njihovo “iskanje ljubezni” na napačen način in je pač vse v redu. Saj ni nič posebnega. Jaz sem v redu. Tisto, kar se bojijo, je dejansko, da se odprejo, da so ranljive. Samo, kadar si dovolimo, da smo ranljivi, gremo lahko skozi proces in se ojačamo. Se ojačamo in osvobodimo. Za vedno. In zaradi tega je vredno.

Močna in odločna ženska je hkrati zelo nežna. Ni je strah in ne čuti potrebe, da ves čas nekaj dokazuje. Ko spregovori je slišana in zato ne rabi kričati. Niti sredi moškega sveta. Močna ženska si dovoli biti ranljiva. In samo na ta način lahko sprejema in daje resnično ljubezen.

Močna ženska je zadovoljna in srečna. In zaradi tega je vredno.

Kaj je iskrenost?

Kaj je iskrenost? 

Jaz sem iskrena, praviš. 

Res? 

Si iskrena tudi, ko si utrujena, 
ko čutiš, da rabiš čas zase, 
ko veš, da gredo stvari v napačno smer, 
ko nimaš časa za pogovor s partnerjem 
in ne čutiš želje biti intimna? 

Razumem, da ni lahko, 
ko moraš igrati popolno žensko, 
biti poslovna ženska brez napak 
in ko misliš, da nimaš dovolj časa, 
da bi si ga vzela zase, se ustavila 
in začela živeti drugačno življenje. 

Iskrenost? 

Ali je res tako težko, 
ali res rabiš, da se zlomiš, da se zbudiš, 

ali pa lahko začneš še danes, ko je še čas?