“Že kakšno leto se obupno počutim, vse mi gre navzdol in se opazujem, kako počasi lezem v pasivnost, depresijo. Otroka se osamosvajata in ne me potrebujeta več tako kot prej, pogovori z možem so čedalje redkejši, tišina pa čedalje glasnejša. V službi nimam več delovnega navdiha, prijateljicam se nenehno pritožujem. Kljub temu, da sem ves čas obkrožena z ljudmi, se počutim osamljeno, brez veselja in ljubezni. Dan je enak dnevu, ne vidim več nobenega smisla.