Z osebno rastjo se ukvarjam že skoraj tri desetletja. Ugotovil sem, da na poti vsakega človeka pride trenutek (včasih je takih trenutkov več), ki je ključen in v katerem mora sprejeti svojo šibkost.
Gre za to, da po poti osebne stvari delamo na sebi in se spreminjamo. Nato pa naletimo na področje, kjer je sprememba zelo boleča, povezana z našimi globokimi prepričanji, ki nam sicer ne služijo; skratka naletimo na oviro, ki se nam zdi nepremagljiva.
V takšnih trenutkih je zelo pomembno, da ostanemo ponižni in še posebej priporočljivo, da imamo ob sebi nekoga, ki je že šel skozi take stvari.
Kaj se takrat dogaja? Ko pridemo do take situacije in ne moremo iti preko, potem ego (naš notranji “varuh”) udari nazaj: “To pa je brez veze, kdo pa to dela, kako pa to veš, kdo pa je že to naredil, to pa ni pomembno!”
Ego nas ščiti in ovira hkrati
Zakaj to delim z vami? Zato, ker boste prišli do takšne situacije! Ego je naš notranji varuh, ki nam pomaga, da varno hodimo po poti svojega življenja.
Zgrajen je iz prepričanj in naših izkušenj. Njegova naloga je, da nas obvaruje pred neznanim, novim in nepreizkušenim. Da nas obvaruje pred tem, kar se njemu zdi nevarno. In ko govorimo o osebni rasti, je vse, kar delamo na novo in postajamo na novo, za naš ego nevarnost in neznano področje.
Ste že slišali, da nekdo govori: “denar je brez veze”. Denar je brez veze in ima dejansko veliko vezo. Vendar takšne stvari govorijo ljudje, ki “delajo” na sebi in niso našli poti do denarja in potem začnejo opravičevati svojo šibkost.
Naslednji korak ega je, da potem naredi vse ostale, ki pa to delajo v neke čudake in po možnosti barabe, nepoštene in tako naprej.
“Vrlina opravičevanja” se začne že zelo zgodaj. Že v osnovni šoli se nekateri učijo rajši kot drugi. In potem jih naredimo čudake in piflarje. Kasneje, kdorkoli najde pot do denarja, ga je zagotovo prigoljufal (seveda so tudi takšni, vendar nas raziskovalce življenja takšni ljudje ne zanimajo)…
Vsak človek ima svoje šibkosti. Problem je v tem, da so nam celo življenje govorili, da smo zaradi svoje šibkosti slabi. In zato smo jih začeli prikrivati in zato smo jih začeli braniti. Nekomu nekaj izpostaviš in potem slišiš: “Kaj pa ti veš, kdo pa si ti, da lahko to govoriš”.
Življenje je čudovita šola
Resnica nas včasih zaboli in zapeče. Sprejeti moramo, da je življenje čudovita šola in smo tukaj zato, da se učimo. Da se učimo in delamo izkušnje.
In če nečesa ne znamo ali nekaj delamo narobe, nikakor ne pomeni, da smo mi osebno slabi in manj vredni.
Pomeni samo, da nimamo znanja in nimamo takšne izkušnje. Jaz in moja izkušnja, jaz in moje znanje ali neznanje niso isto, čeprav smo v življenju (in še vedno preveč) poslušali ravno to.
“Slab si, ker tega ne znaš ali ne veš. Nisi dober, ker si naredil to in to”. To je popolnoma napačno! Jaz sem super, jaz sem rezultat ljubezni in fantastični otrok, je pa res, da na veliko področjih nimam znanja in delam napake. Svoje napake sprejmem in se učim. Vsak dan.
.
Saj veste, kot pravijo: “Motiti se je človeško!” Seveda pa ta mantra ne sme postati naš izgovor, ki ga ves čas ponavljamo in se nič ne učimo. Če naredimo napako enkrat, je to pač del naše šole. Če pa iste napake ves čas ponavljamo, pa dejansko pomeni, da svoje osebne rasti ne jemljemo resno.
Torej naslednjič, ko naletiš na nekaj, kar prizadene tvoj ego ali nekdo izpostavi tvojo šibkost (seveda, da nam je jasno, da mora biti ta izpostavitev dobronamerna in ne del nekega obtoževanja in argumentiranega prepiranja, ampak kot del dobronamerne podpore na poti osebne rasti) in si že na tem, da od reagiraš in se začneš braniti, se ustavi za sekundo in pomisli, da ni nobene potrebe, da se braniš.
Zakaj je pomembno imeti nekoga, ki nas vodi
Si čudovito bitje, kateremu pripadata sreča in ljubezen. In si super! Nekaterih stvari pa pač še ne znaš, ne razumeš in nimaš izkušenj. In potem lahko to mirno, brez občutka priznaš, sprejmeš in prosiš za pomoč.
Spomni se samo še časov, ko še ni bilo pametnih telefonov in raznih Garminov in si se izgubil v iskanju naslova.
Zadeva je zelo enostavna. Iskreno in ponižno stopiš do najbližjega človeka in rečeš: Oprostite, sem nov v teh krajih in se ne znajdem. Mi lahko pomagate?
Je kdo na tem svetu, ki vam bo odrekel pomoč, če imate takšno pozicijo? Se vam bo kdo posmehoval. Ne verjamem!
In če nekdo stopi do vas, ko ste izgubljeni, iščete nek naslov in vas vpraša, vam lahko pomagam, vi pa udarite nazaj: “Brigaj se zase, to se tebe ne tiče…” Halo!!! Tukaj so nam stvari jasne, ko pa je v vprašanju naša osebna rast, pa se nekako ne znajdemo.
Seveda nam je jasno, da tudi oseba, ki nam želi pomagati, ne sme priti do nas na način: “Hej ti izgubljenec, pojma nimaš, daj, da ti jaz malo razsvetlim življenje… (in še malo resničnega heca – doda zraven) “sem ti že tisočkrat povedal/a da…”, kot se to dogaja v naših partnerstvih.
Resnica je čudovita in nas osvobaja
In tukaj seveda pridemo do drugega problema. Vsi poznamo resnico. In resnico moramo dostaviti drugemu človeku kot resnico, brez naših dodatkov.
Ko rečemo:”poglej resnica je to in to”, je to samo to in pika. Brez nekih dodatkov kolikokrat si že ti veličastni/a tej osebi to povedal in ta osel še vedno tega ni razumel.
Resnica nas osvobaja. Resnica je čudovita. Resnico moramo znati podajati in resnico moramo znati sprejemati. In naše šibkosti niso nič drugega kot vmesni koraki na poti do našega veličastnega cilja. Ko to sprejmemo in objamemo, smo stopili na avtocesto našega razvoja. Nič nas ne more ustaviti.
Življenje je čudovito, ko imamo mi čudovit pogled na življenje. Čudovit pa postaja dan za dnem, korak za korakom. Vztrajno in potrpežljivo.
Bodite čudoviti 🙂
