Ali imaš čas, da samo opazuješ?

Danes bom zopet iskren s tabo. Poglej, na Facebooku in internetu je že preveč sladkih objav, ki hočejo ugajati, ki iščejo lajke in delitve. Želim ti pomagati in pomagam ti lahko samo tako, da ti povem resnico. Vem, da nekateri tega ne boste marali. Ni problema. Tem itak ne morem pomagati. Za ostale pa srčno upam, da se jih stvari dotaknejo, jih spravijo v akcijo in spremenijo življenje.

Vsak dan srečujem ljudi na internetu, ki samo opazujejo. Opazujejo iz varne razdalje. Včasih nekaj komentirajo, všečkajo, se prijavijo na delavnico. Opazujejo in so tiho. Nimajo vprašanj. No, resnica je, da imajo ogromno vprašanj, da so v situaciji, ko bi morali vprašati, izkoristiti vsako priložnost, da dobijo odgovore, pa se mogoče tega ne zavedajo, jih je strah, ne želijo se izpostaviti.

Veliko ljudi je prepričanih, da so skromni, ker so tiho, ker se ne želijo izpostaviti, ker jih skrbi, kaj si bodo drugi mislili. Če vam tega nihče še ni povedal, je to en VELIK EGO, ki ne želi biti prizadet in ne skromnost. Kdo pa si ti, da veš, da te bodo drugi sodili, kdo pa si, da lahko sodiš že v naprej, čeprav tega ne veš, da boš obsojena, da bodo drugi govorili o tebi? Razumete? To ni skromnost in ponižnost, da se ne želiš izpostaviti, to je ego, ker misliš, da si nekaj več, ker sodiš druge ljudi, kaj bodo naredili, čeprav ne veš.

Ego ima dva obraza. Poznamo ljudi, ki mislijo, da so več in ostali niso nič vredni. Mi pa mislimo, kako smo majhni in ničvredni. Kako lahko to mislimo? Ker sodimo na isti način. Od kod veš, da je nekdo več in nekdo manj vreden? Ker sodiš! Oboje je isto. Nekdo, ki se čuti, da je manj vreden, hkrati čuti, da je več vreden, drugače svoje manj vrednosti sploh ne bi čutil. Razumete. Tega nam niso povedali, kajne?

Dostikrat imam občutek, da se ljudje utapljajo v reki in potem, ko to začutiš in jim ponudiš rešitev, te vprašajo, pa imate tečaj reševanja iz vode, rečejo moram še malo premisliti, nisem še pripravljena, bom pogledala še druge ponudbe. Pa ne govorim, da se to dogaja samo meni, to se dogaja vsem coachem, da ne bo pomote. Želim vam samo pomagati.

Ko se utapljate, seveda se večinoma tega ne zavedate, dokler ni prepozno, nimate časa, da ste fini, elegantni, da razmišljate ali je sedaj čas, da prosite za pomoč, da vprašate, kaj si bo kdo mislil. Takrat se hočete rešiti, vam je vseeno in se borite. Zakaj v vsakdanjem življenju potrebujemo, da pridemo čisto do konca, ko skoraj ni nobene druge možnosti, preden se odločimo in poiščemo pomoč.

Če vas postavim v Tokio in vas začne tiščati lulat. In ne znate japonsko. Kaj boste naredili? Boste našli wc? In če rečemo, da nihče tam ne zna angleško. Kako boste razložili, kaj potrebujete? Odgovor je zelo enostaven, ko te dovolj tišči, ti je vseeno, najdeš pot.

Uspešni ljudje vedno izkoristijo priliko. Ko grem na neko predavanje, sem vedno v prvi vrsti, sprašujem, se borim, da dobim odgovore, poiščem vsako možnost, da dobim nasvet, novo znanje. Pa ne zato, ker sem uspešen, ker hočem postati uspešen. In mi je prav vseeno, kaj si drugi mislijo. In ne čakam, da bo mogoče nekdo drug vprašal vprašanje, ki ga želim vprašati, pa si ga ne upam. Ker me tišči lulat in se hočem osvoboditi.

Ali imaš čas, da samo opazuješ? Čas, ki ga preživiš dnevno na Internetu, ko samo bereš članke, poslušaš delavnice, opazuješ in nič ne vprašaš. Včasih dobiš odgovor, večinoma ne. Iščeš naprej in surfaš in opazuješ. Pa imaš res čas?