Kam se je izgubila otroška nedolžnost, sproščenost? Živimo v materialističnem tekmovalnem svetu, kjer so se izgubile vse vrednote. Takšne stvari pogosto preberem.
Kaj se je v resnici zgodilo?
Ne vem, kakšno otroštvo ste imeli vi, moje je bilo res brezskrbno in tudi nedolžno. Pa vendar.
Otroci smo se radi igrali. In pri igri je bila vedno prisotna tekmovalnost. Ne vem, kako je bilo pri vas, ampak mi smo vedno igrali nogomet na zmago, kdo bo dal več golov.
Goli so bili na sosednjem travniku “domače izdelave”, pa vendar. Igralo se je na zmago.
Se še spomnite tistih tekov, kdo bo prvi do tistega drevesa? Nešteto jih je bilo.
In, kaj smo naredili, ko smo izgubili?
Takoj smo predlagali nov cilj, novo drevo in začeli teči. Poraz ni bil ovira, gremo še enkrat, dokler ne zmagam tudi jaz.
Neko nedeljo nedolgo nazaj sem se v sprehajal po velikem praznem parkirišču v industrijski coni. Na parkirišče se je s kolesi pripeljalo pet otrok. Štirje mlajši in eden starejši.
Gremo dirkat pravi eden. Ker si ti večji, nam daš eno dolžino parkirišča prednosti in potem štartaš za nami. In da vidimo, kdo bo prvi.
Se še spomnite tega? Če je bil nekdo močnejši, ti je dal malo prednosti. In, ko zrastem, te bom že prehitel.
V srednji šoli sem začel delati preko študentskega servisa. Vedno sem našel delo, ki je bilo dobro plačano. To mi je bilo v izziv. S prihranki sem si najprej kupil motor APN6 in pri osemnajstih oranžni Mini Morris.
Moje osebno mnenje je, da so sedanji otroci, ki samo “sodelujejo”, ker so še premajhni, da bi tekmovali, prikrajšani za izkušnjo, ki bi jim lahko koristila v odraslem življenju. Pa to je že druga zgodba.
Otroci imajo tekmovalnost v sebi, razen če je zatrta.
Kaj želim povedati. Otroci imajo tekmovalnost v sebi, razen če je zatrta. Kam se potem izgubi ta želja po rezultatu, uspehu, dosežku?
Zakaj nismo še vedno tako navdušeni nad napredkom v življenju, večjimi rezultati, novo službo, večjim zaslužkom, delom na sebi, da res živimo svoj Potencial.
Zakaj smo začeli “racionalizirati”, se sprijaznili, začeli oglašati, da bi morali vsi dobiti enako nagrado. Ne krivite mene in ne blatite me s komentarji. Tega si nisem jaz izmislil. Oglasite se na drugem naslovu.
Narava, vesolje nam dasta samo toliko in natanko toliko, kot vložimo vanjo.
Če njive ne obdelujemo, ne zraste ničesar, razen plevela, ki pa je negativni pridelek.
Zakaj smo pod težo pričakovanj, krivde, kritike neuspeha, postali pasivni. Zakaj smo sprejeli, da je svet v katerem živimo težak, mračen. Tekmovalnost je kriminal, je zapisala neka gospa v komentarju.
Mogoče je to vse skupaj postalo, vendar samo zaradi nas. Ker smo se tako “odločili” in to sprejeli. Lahko pa je drugače.
Življenje lahko zopet postane lahkotno, igrivo, sproščeno. Seveda to ne pomeni, da ne bo treba trdo delati in se razvijati in da se bodo stvari zgodile same od sebe.
Življenje je igra. Ko sprejmemo pravila igre in se odločimo, da jo želimo igrati in ne moramo, ker smo ravno pristali na “igrišču”, potem lahko treniramo, se mučimo, znojimo in hkrati igrivo uživamo vsak trenutek.
Igrivost in sproščenost, sreča in užitek so samo v naši glavi. Ali jih imamo ali pa ne.
In danes se lahko odločimo zanje. In vse se bo spremenilo!
