Zakaj v življenju večinoma ne naredimo spremembe? Ne spremenimo diete, ne začnemo hujšati, ne delamo več na sebi, ne izboljšamo odnosa, … in vse to mi dobro vemo in čutimo globoko v sebi in vendar nič ne naredimo? Se ti je že kdaj to zgodilo, se ti mogoče dogaja ravno sedaj, ko tole bereš? Globok izdih?
Poglej, vse stvari, ki se nam dogajajo se na našo srečo oziroma našo žalost, dogajajo zelo počasi. Počasi se zredimo, počasi se odtujimo, počasi gredo stvari na slabše in sploh ne opazimo, da je kaj narobe, ker se sproti navadimo. Navadimo se, da pač tako je, navadimo se, da gremo bolj počasi, navadimo se, da se manj slišimo, navadimo se, da nimamo časa zase in navadimo se, da nismo več tako navdušeni, kot smo bili. Takšno je pač življenje, si mislimo …
Ja, res?
Poglej, če pogledaš tisto področje, ki ga trenutno malenkost zanemarjaš, ker res ne gre drugače in res nimaš časa (počasi že verjameš temu) in si zamisli, da je 10x huje. Desetkrat huje, le zakaj? Pretiravaš …
Mogoče, vendar, desetkrat huje bo v parih letih, če nič ne narediš.
Pa saj imam čas.
Ravno tako kot tisto varčevanje, ki je bil v planu pred desetimi leti? In vse ostalo, kar praviš, da so bile mladostne, nerealne želje …
Pomisli, če bi se zredil/a čez noč 20 kilogramov, bi bila takoj panika in bi šel/a v akcijo.
Sprememba se ne zgodi čez noč. Ne na slabše in tudi ne na bolje, na žalost.
Sedaj veš.
Povem pa ti še nekaj.
Na slabše gre samo od sebe. Za na boljše pa moraš nekaj narediti.
Pa saj to že veš.
Pa res?
Če ne delaš v resnici ne veš!
