1. Spremljanje napredka
“Kako si že zrasel, pogosto občudujemo svoje otroke. Bravo, kako lepo že hodiš sam. Si se naučila za preverjanje znanja?”
Svoje otroke ves čas spremljamo, kako napredujejo, jih pohvalimo, praznujemo njihove rezultate, na zid rišemo črtice, ko rastejo, jih spodbujamo, ko se učijo, zase pa vse to pozabimo. Otroci se učijo in razvijajo, to vemo vsi. Kaj pa odrasli, nič več?
Življenje je nenehni razvoj in če se ne razvijamo, nazadujemo. In če ne spremljamo razvoja, ne vemo kaj se dogaja.
2. Preverjanje znanja
“Si se naučila za test, vpraša mama. Seveda, ji pove hčerka. Super, pa poglejva, kaj znaš, ji odvrne mama.”
Kot starši razumemo, za svoje otroke seveda, da je velika razlika ali nekaj samo bereš ali pa se tudi naučiš in ali se nekaj naučiš in to tudi razumeš. Zato svoje otroke “vprašamo”, potestiramo njihovo znanje. Da potem na testi ni presenečenja. “Tako sem se učil, pa mi nekako ni šlo.” To smo že vsi doživeli. Ko pa odrastemo, beremo knjige, se udeležimo delavnice in nekako pozabimo preveriti ali resnično razumemo tisto, kar smo novega izvedeli. Je naše razumevanje pravilno ali si mogoče stvari napačno interpretiramo. Vsi smo že bili presenečeni v življenju, kljub temu, da smo bili prepričani, da “obvladamo”.
Vaja dela mojstra, samo če bodoči mojster dela vajo pravilno. Drugače se vajo napačno naučimo.
3. V življenju obstaja vrstni red učenja
Si predstavljate, da vam vaš otrok pred pričetkom šole predstavi idejo. “Mami najprej bi šel v četrti razred, kar imam tam prijatelja, potem pa v drugega, ker mi je všeč učiteljica.” Ne vem, če bi starševski odbor to idejo potrdil. Vsi vemo, da obstaja nek preizkušeni sistem dela, razvoja, kateremu moramo slediti. Mogoče ni najboljši, vendar, dokler ni boljšega, je to najboljši. Razredov ne moremo preskočiti, dokler ne osvojim znanja potrebnega za ta nivo. In potem gremo lahko naprej.
Ko pa postanemo veliki, pa si lahko izbiramo, kaj in kdaj se bomo nekaj učili, kateri predmet bomo obiskovali in v kakšnem vrstnem redu. In tukaj govorimo samo o tistih, ki nadaljujejo svoj razvoj, sicer na svoj način. Kje pa so še tisti, ki zaključijo šolanje z uradno diplomo ali spričevalom in potem je konec za celo življenje.
4. V naslednji razred greš, ko je čas zato, ne, ko se sam odločiš
“Mami, ne čutim, da sem že pripravljen za naslednji razred, vam pove deset letni sin. Dragi moj, mu odgovorite, nihče nikoli ni v resnici pripravljen. In vendar smo vedno pripravljeni.”
Velikokrat nas na poti osebne rasti ustavi strah in čutimo, da še nismo pripravljeni iti naprej, da bi še malo počakali, si vzeli premor od dela na sebi. Ko smo bili mali, smo razvoj sprejeli, sedaj pa si velikokrat želimo in mislimo, da imamo izbiro. Moja izkušnja je, da je to samo delno res. Fakulteta življenja nam ves čas pošilja manjše in večje spodbude, včasih pa prispe kak opomin.
Življenje je nenehni razvoj in sprememba je edina stalnica. Poleg Cockte; za tiste, ki to razumete. Če se ne razvijamo, avtomatsko zastarimo.
Vsak izmed nas zagotovo pozna tisto staro teto, ki se kot hudiča boji in otepa pametnega telefona in vsak izmed nas prav tako pozna babico iz sosedovega bloka, ki se z vnukom pogovarja preko Zooma, nakupuje na Amazonu in spremlja tečaj Bitcoina.
Vsi gremo po njuni poti in bomo slej ali prej postali “stara teta” ali “babica iz sosedovega bloka”. Kdo pa boste, se odločate že danes!
