Menu Close

Privoščila sem si ga

Vikend je. In danes sem si ga privoščila. Dan za polnjenje baterij. Dan, ko nisem delala skoraj nič. Kar je seveda, glede na to, da sem ženska, skoraj nemogoče. In tako zelo sem hvaležna za takšen dan, saj mi daje toliko nove energije in moči za delo naprej.

Glede na to, da večino časa, kot večina nas žensk, nastopam v raznih življenjskih vlogah npr. partnerke svojemu dragemu, biznis sokreatorke, pasje mame dvema manjšima psičkama/tudi pasje trenerke/sprehajalke, kuharice, čistilke, nakupovalke vsega, kar naš dom in mi, ki tukaj živimo potrebuje, … je bila danes ena stvar res težka.

 

Kako izklopiti um, ki mi je še kar delal na 110 obratov?

Kako izklopiti um, ki mi je še kar delal na 110 obratov čeprav sem prav ležerno ležala pokrita z dekico? Kako se umiriti, se predati miru in energijskemu polnjenju (tehnika, ki jo izvajava z Miranom tudi na treningih)?

Po tem, ko sem nekajkrat levo in desno prehajala iz stanja miru v ponovno razmišljanje, kaj vse bi še morala postoriti, kaj naju z Miranom še čaka itd., mi je le uspelo počasi in nežno se potopiti v svet miru.

Izmenično sem brala knjigo in se nato energijsko sproščala/polnila, pa zopet pogledala video za osebno rast in se energijsko sproščala/polnila. Trenutki, ko si tako sam v svojem svetu, ko ni tistih, kaj bi še, kaj je treba, kaj želim, … Danes sem pač izbrala dan za polnjenje Sebe.

Stvari smo tako nežno usmerjali, da ni bilo potrebno veliko besed, usklajevanj, preprosto je vse steklo. Miran je pripravil kosilo (beri: šel po hamburgerje in krompirček – malo bolj zdravo varianto), sama pa sem se kasneje s svojima psičkama odpravila na dolg sprehod. Nato zopet branje knjige, Sproščanje in energijsko polnjenje.

Počutila sem se nežno in mehko.

V pogovorih z ženskami ugotavljam, da imajo veliko težavo sebi nameniti čas.

V pogovorih z ženskami ugotavljam, da imajo veliko težavo sebi nameniti čas. Biti same s sabo. Biti sebi najpomembnejše. Narediti nekaj zase. To, da se odpraviš na masažo v masažni salon, h kozmetičarki na nego obraza, ali s prijateljico na klepet, ok, to še gre. Ampak biti same s sabo, v miru, v tišini. To gre pa mnogim zelo težko.

In če sem čisto iskrena, sem tudi sama nekoč s tem imela velike težave. Nisem znala biti sama. Nisem želela biti sama. Nisem vedela, kaj bi v tem času sama s sabo počela. Leta predanega dela na sebi in mentorjev, ki so me vodili skozi mojo osebno rast in preobrazbo so mi pomagali, da sem danes drugačna oseba, kot sem bila nekoč. Danes pač uživam v času, ko sem lahko sama s sabo, v tišini in si polnim baterije.

Potem, ko ženske ozavestijo, da je nujno, da si vzamejo čas zase, to naredijo z dobršno mero jeze, pretirano odločnostjo (da zdaj bo pa vse drugače), nekatere tudi z disciplino (v rit se moram brcniti, zdaj bom pa res začela, …) in potem ne začne. Ker ne more. Ker ne zna. Ker misli, da zna. Ker se ni naučila. Ker nima dovolj energije. In ker si ne dovoli pomoči.

Dejstvo je, da nas tega tudi naše mame, babice, učiteljice, prijateljice v večinoma niso naučile. Ker tudi same niso znale. In pomembno je, da se naučiš sebe dati na prvo mesto, ne glede na to koliko si stara, katero vlogo igraš v življenju in ne glede na to, kje se nahajaš v svoji osebni poti razvoja. Ali si žena, mama, partnerka ali pa samska.

Velja za vse. Biti sebi najpomembnejša na nežen in mehek način. Ne z jezo, ne z disciplino, ne z odrezavo odločnostjo. Nežno in mehko. Zase. In potem za druge.

Objem, Karmen


Podobne objave